2. april, mednarodni dan knjig za otroke (2024)
Plakat in poslanica
Eiko Kadono
Zgodbe sedejo na krila in potujejo.
Želijo si slišati, kako ti vznemirjeno bije srce.
Sem zgodba, ki potuje. Priletim lahko kamorkoli.
Včasih sedem na krila vetra, spet drugič na krila valov.
Včasih pa na majhna krila peska. Včasih sedem tudi na krila ptic selivk, seveda.
Tudi na krila letal, seveda.
In potem sem pri tebi, počasi odprem strani in ti povem zgodbo, ki si jo želiš.
Bi rad nenavadno zgodbo?
Ali pa žalostno, strašljivo, zabavno?
Nič hudega, če si je zdaj ne želiš poslušati. Enkrat si jo že boš.
Takrat me pokliči, prosim.
»Potujoča zgodba, pridi k meni, prosim,« boš rekel.
Takoj bom priletela.
Imam tudi druge zgodbe.
Na primer, zgodbo, kako se je nekoč otoček naveličal biti sam, se naučil plavati in si našel prijatelje …
Ali pa zgodbo o čudni noči, ko sta vzšli dve luni …
Zgodbo o Božičku, ki se je izgubil.
Oh, zaslišala sem, kako ti bije srce.
Tum tum, dum dum, todo todo, bam bam.
Vate je priletela »potujoča zgodba« in udarila na zvon tvojega srca.
Naslednjič boš gotovo to postal tudi ti in si zaželel odleteti.
In tako se bo v svet rodila nova potujoča zgodba.
Prevod Iztok Ilc
Eiko Kadono
Japonska mladinska pisateljica, ki je ustvarila preko 250 del, prevedenih v več kot 10 jezikov. Leta 2018 je za svoje delo prejela Andersenovo nagrado, najvišje mednarodno priznanje, ki ga prejmejo ustvarjalci mladinske književnosti za celoten opus.
V njenih delih se zrcalijo tudi njene življenjske izkušnje. Rodila se je leta 1935 in pri petih letih izgubila mamo, pri desetih pa zaradi vojne zapustila dom. Vojna je močno zaznamovala njeno literaturo, ki je zavezana temam miru in sreče. Študirala je ameriško književnost in delovala kot založnica, kasneje pa je spremljala moža na dolgi poti do Brazilije (in nazaj), kjer je živela dve leti. Ta izkušnja je razširila njena obzorja, srečevanje z drugimi kulturami pa je odmevalo v njeni literaturi.
Nana Furiya
Japonska ilustratorka in avtorica preko 70 slikanic. Na Likovni akademiji na Slovaškem je študirala litografijo. Za svoje ilustracije je na mednarodnem bienalu v Beogradu prejela Zlato pero, knjiga z njenimi ilustracijami pa se je leta 2021 uvrstila na listo Bele vrane.
Kot ilustratorka in organizatorka je sodelovala pri raznolikih projektih, med drugim je organizirala potujočo razstavo »From Hand to Hand«/ »Iz roke v roko«, pri kateri so ustvarjalce povabili k premisleku o vlogi umetnosti v času katastrof, kakršna se je leta 2011 zgodila na Japonskem v Tohokuju, ko je cunami ob potresu povzročil nesrečo v jedrski elektrarni.